#koroškem

[cricketcat9]

What peace looks like

Anja Rožen, a 13-year old elementary school student from Ravne na Koroškem, Slovenia, is the winner of the international contest Plakat MIRU. She was chosen among 600,000 children from all over the world. "My poster represents the earth that connects and unites us. People stick to each other. If one person let go, the rest will fall. We are all connected to our planet and to each other, but unfortunately we are little aware of it," said Anja.

#peace poster #anja rozen

[theodoreangelos]

Lake View from the Längseekogel across the Längsee to St. George’s Abbey, a Benedictine monastic complex in the village of Sankt Georgen am Längsee, Carinthia, Austria. It celebrated its 1,000th anniversary in 2003. Seeblick vom Längseekogel über den Längsee auf das Stift St. Georgen am Längsee, ein ehemaliges Kloster der Benediktinerinnen, gegründet nach 1002 in der Gemeinde Sankt Georgen am Längsee im Bezirk St. Veit an der Glan in Kärnten. Pogled z gore Längseekogel na Dolgo jezero in nekdanji benediktinski ženski Samostan Šentjurij ob Dolgem jezeru, ustanovljen po letu 1002, je v okraju Šentvid ob Glini na avstrijskem Koroškem.

#St. George #St. George's Abbey #Stift St. Georgen #Längsee #benedictine #Benediktiner #samostan Šentjurij #Dolgo jezero #long lake #St. Georgen am Längsee #St. Veit an der Glan #Kärnten #Carinthia #Austria #Šentjurij ob Dolgem jezeru #Šentvid ob Glini #Koroška #Avstrija #Österrreich #Sint-Jorisstift #Oostenrijk #Klostret Sankt Georgen #Österrike #دير القديس جورج #النمسا #Längseekogel #lake view #Seeblick #pogled na jezero

[technicallychiefpeanut]

EKO PATRULJA ALPE ADRIA GREEN NA PODROČJU KOROŠKE

V mesecu decembru je mednarodnp društvo za varstvo okolja in narave opravljala ekološko patruljo po poplavah na Koroškem. Cilj civilnega nadzora (Eko patrulje) je bil ugotoviti vpliv podnebnih sprememb na povečanje tveganja izpostavljenosti prebivalstva v Zgornji Mežiški dolini svincu, ki ima več stoletno tradicijo rudarjenja in predelave svinca, česar rezultat je močno povečana obremenjenost…

View On WordPress

[gabrijela1972]

Slovenia - Clean-up after floods in Črna na Koroškem

#youtube #floods #slovenia

[sprint95]

ravne na koroškem 2012

#ravne na koroškem #slovenia #architecture #jens goldbeck

[architectureofdoom]

Ravne na Koroškem, Slovenia and a sculpture by Dino Basaldella.

#Architecture #Slovenia #sculpture

[50poemsforsnow]

50 POEMS FOR SNOW / OSIJEK

Prvi dan snijega, Sakuntala park, 20 sati.

Pjeme čitaju: Slavko Babić, Mislav Bartoš i Bruno Koić.

Festival 50 Poems for Snow održava se u Osijeku po četvrti put.

Ovozimska izdanja 50 Poems for Snow posvećena su Ono no Komachi.

Organizacija: Mislav Bartoš

_

50 POEMS FOR SNOW / OSIJEK (Croatia)

First day of snowfall,  Sakuntala park at 8 pm.  

Poems will be read by: Slavko Babić, Mislav Bartoš and Bruno Koić.

50 Poems for Snow festival takes place in Osijek for the fourth time.

This winter’s editions of 50 Poems for Snow are dedicated to Ono no Komachi.

The event is organized by: Mislav Bartoš

_

50 Poems for Snow is an international no-budget poetry festival taking place each year in a number of cities on the day of the first snowfall. The festival takes place at night and in the outdoors. Three poets perform few poems of their own, each of them adding one more by a classic author to whom the festival is dedicated that particular year.

The festival was founded in Zagreb in 2012 by Aleksandar Hut Kono and Saša Šimpraga.

Since then and so far 50 Poems for Snow editions were held in Belgrade, Braemar, Colomiers, Čakovec, Delnice, Edinburgh, Helsinki, Karlovac, Koprivnica, Maribor, New York, Novi Sad, Osijek, Otočac, Prishtina, Prizren, Ravne na Koroškem, Sinj, Sisak, Sofia, Stockholm, Toulouse, Vienna, Yerevan, Zagreb and Phnom Penh (monsoon edition).

If interested in organizing local edition of 50 Poems for Snow in your city, please contact us. The details may be found here.

Follow us on Facebook here.

[ammg-old]

Ravne na Koroškem (Slovenia).

#architecture #slovenia #this is really beautiful

[presscompa00]

Call to the driver involved in yesterday's traffic accident in Ravne na Koroškem and eyewitnesses

Call to the driver involved in yesterday’s traffic accident in Ravne na Koroškem and eyewitnesses

The image is symbolic. (photo: STA) It says: CR Yesterday, 15 February 2022, at around 2 pm, a traffic accident occurred in Ravne na Koroškem. An unknown driver of an unknown car driving from Raven na Koroškem towards Kotlje collided with an 11-year-old boy at a marked pedestrian crossing, who crossed the road from the direction of the Ravne na Koroškem Health Center towards Trg svobode.The…

View On WordPress

[gorindol]

K24

Še vedno si nisem na jasnem, ali ta K res pomeni Koroških. Jaz trdim, da K pomeni Kurčevih.

Že nekaj časa s Silvotom načrtujeva krog po teh Koroških hribih. In letos se nama je končno vse sestavilo in v petek po službi se odpeljeva do Črne na Koroškem. Pripeljeva se ravno pravi čas, da začneva ravno ko cerkvena ura bije osem. Štartava v smeri Uršje gore. Zavedava se, da je ta smer težja, a želiva z izzivom opraviti, tako kot je bil zamišljen. Tečeva šele par minut, ko za sabo zaslišim prvo kletvico. Silvo je stopil v luknjo ob cesti. Potolče si koleno in dlan, a pravi da lahko brez problena nadaljuje. In res nadaljujeva, a nekoliko bolj previdno. S ceste zavijeva na makadam in se vzpenjava priti Uršji gori. Na vrhu sva po trinajstih kilometrih in dveh urah in pol nočnega teka.

Sledi strm spust, a naprej je pot bolj gozdnata in valovita. Noč je temna in zadostuje nama že najšibkejši snop lučke. Nakaj po drugi uri zjutraj sva na Smrekovcu in za nama je že trideset kilometrov in dobrih šest ur teka. 

Vzpenjava se naprej, pod vrh Komna, kjer se ustaviva, da nekaj pojeva in oblečeva dolge rokave. Kar dobro se je shladilo.

Po dobri uri spuščanja sva pri Koči na Travniku. Z balkona naju pozdravi oskrbnica in nama zaželi varno pot. Upam, da je nisva midva zbudila. 

Ura je par minut od šestih zjutraj, na poti sva že slabih deset ur in nahajava se nekje pod vznožjem Raduhe. Tu naju ujame sončni vzhod. Za par minut se ustaviva in poslikava. 

Od Koče na Loki do Raduhe vodi dolga in strma pot. Tu me prvič rahlo zagrabi jeza, a k sreči hitro mine in na vrhu sva dvajset minut čez sedem. Naredila sva že devetinštirideset kilometrov in porabila dvajset minut več kot enajst ur.

Z vrha ne moreva po predvideni poti, saj sem poklikal plezalno pot in le ta ni primerna za spust. Za pot v dolino se morava najprej vrniti do razcepa, ki je na srečo oddaljen le slabih petsto metrov. Po dokaj težki poti prideva do Koče na Grohotu, kjer si privoščiva kavo in počitek. Do sem nama je kar uspelo slediti časovnici za dvajset ur in imela sva celo nekaj prednosti. Ko bi le vedela, kaj je še pred nama.

Od koče do začetka vzpona na Olševo so še štirje kilometri, ki jih z lahkoto pretečeva. Po dobrih šestinpedesetih kilometrih in trinajstih urah in pol, se zaletim v zid. In to ne metaforičen, ampak v čisto pravi zid. Vzpon na Olševo je navpičen. Pa še pot sanirajo in je zato zelo slabo vidna in brez oznak. Če ne bi imela trase, bi zašla še veiko bolj kot sva. Z energijo in živci sem že pri koncu, zato se mi vse skupaj zelo vleče pa čeprav do vrha potrebujeva “samo” dobro uro in pol. 

Z Olševe pot vodi do kmetije Kumer, kjer sva nameravala spet malo posedeti. Seveda so časi na smerokazih popolnoma napačni in prekleti naj boljo tisti domačini, ki so čas do kmetije obljubljali v minutah. Do tja sva porabila dobri dve uri. Pa čeprav gre pot bolj kot ne navzdol, nama ni bilo niti najmanj lahko. Spet imam poln kurac vsega.

Ko končno najdeva kmetijo Kumer si privoščiva pivo. Za nama je sedemdeset kilometrov in začela sva pred dobrimi sedemnajstimi urami. Oskrbnica nama zagotovi, da je to najlepša pot do Pece. Ne vem, kakšne so ostale poti do Pece, a če je ta res najlepša ostalih sploh nočem videti. Na trenutke navpična pot se vleče kot ponedeljek. Kordežove glave, to je najvišji vrh Pece, se sploh ne vidi s te strani. In ko jo končno zagledaš, jo zagledaš v daljavi. Vsaj kilometer stran je. Ko po devetnajstih urah in pol le prideva na vrh, si misliva da imava sedaj lepo pot do Črne in da bova tam kot bi mignil. Toliko sem že zmatran, dase niti ne zavedam, da imava do konca še več kot deset kilometrov. Seveda grejo stvari zares narobe šele od tu naprej. 

Malo po začetku spusta, mi ura javi, da se bo preklopila v varčevalni način. To pomeni, da ne morem več slediti trasi in da morava gledati smerokaze. Seveda narediva napako že na prvem razpotju. Slediva oznaki za Črno, a se šele po dobrem kilometru zaveva, da je to pot po cesti. Midva bi morala izbrati tisto po gozdu. V vsej tej jebi, ki jo imam v glavi se jezim in pizdim na oznake, namesto da bi se pomiril in nastalo situacijo ocenil mirno in zbrano. Šele naslednji dan sem potem doba videl, da sploh nisva šla po napačni poti, le malo je bila spremenjena zaradi podora. Med planinskim domom na Peci in kočo v Pikovem sem bil totalno na tleh. Ko pri koči pogledava na telefon, kam naprej, le ugotovim da sva na pravi poti in do izhodišča gre potem lažje. Pot zaključiva po slabih devetdesetih kilometrih in dvaindvajsetih urah in sedemnajstih minutah mučenja. 

Seveda najprej zavijeva na pivo v bar Urška, kjer hranijo tudi knjigo, v katero se vpišejo tisti, ki uspešno opravijo z K24. Od same jeze se ne vpišem. 

V nedeljo se Silvo, Alenka, Vali in jaz zapeljemo v Kamniško bistrico k Jurju na dunajce. Če ne zaradi drugega, bi celo pot ponovil samo zaradi zrezkov.

[theodoreangelos]

St. George’s Abbey is a Benedictine monastic complex in the village of Sankt Georgen am Längsee, Carinthia, Austria. It celebrated its 1,000th anniversary in 2003. Das Stift St. Georgen am Längsee ist ein ehemaliges Kloster der Benediktinerinnen, gegründet nach 1002 in der Gemeinde Sankt Georgen am Längsee im Bezirk St. Veit an der Glan in Kärnten. Nekdanji benediktinski ženski Samostan Šentjurij ob Dolgem jezeru, ustanovljen po letu 1002, je v okraju Šentvid ob Glini na avstrijskem Koroškem.

#St. George #St. George's Abbey #Stift St. Georgen #Längsee #benedictine #Benediktiner #samostan Šentjurij #Dolgo jezero #long lake #St. Georgen am Längsee #St. Veit an der Glan #Kärnten #Carinthia #Austria #Šentjurij ob Dolgem jezeru #Šentvid ob Glini #Koroška #Avstrija #Österrreich #Sint-Jorisstift #Oostenrijk #Klostret Sankt Georgen #Österrike #دير القديس جورج #النمسا

[starerazglednice]

Vesela pomladna epistola

Marjan Mušič(1904-1984), slovenski arhitekt in akademik, si je omislil zanimivo likovno upodobitev sv. Jurija, ki goduje 24. aprila. Po ljudskem izročilu je bilo jurjevo začetek pomladi in pastirski praznik. V tem času je sonce že toliko ogrelo zemljo, da so ljudje začeli hoditi bosi. Jurjevanje kot prazovanje jurjevega je bilo v različnih oblikah znano po vsem slovenskem ozemlju, zlasti pa v Beli Krajini in na Koroškem. Verzi na razglednici so vzeti iz pesmi Vesela pomladna epistola, katero je Oton Župančič leta 1906 objavil v literarni reviji Ljubljanski zvon, namenjena pa je bila pokojnemu prijatelju in pesniku Josipu Murnu-Aleksandrovu.

[nocoronatime]

Bodi svetloba!

Velika sobota je. Mrači se. Večerni sprehod po celodnevni samoizolaciji v skoraj praznem Celovcu je sprostitev za telo in duha. Ljudi ni veliko, nekaj športnikov, družine na sprehodu, kolesar … Toplo je, skoraj pretoplo za ta čas. Mir mi pomaga, da se zavedam življenja tukaj in zdaj. Kakšna milost, kako redki trenutki. Toliko časa preživim v spominih na preteklost, koliko misli – včasih s strahom, spet drugič v upanju – namenjam prihodnosti. Trenutke, ko sem samo v hvaležni sedanjosti, doživljam kot neskončno dragocene. Prešine me: Kako, da sem tukaj? Velika sobota je in že dolgo časa je jasno, kje preživljam ta večer. V domači cerkvi. Na velikonočni vigiliji. Kako dramaturško dovršen obred – temna cerkev, le zadnji sončni žarki še iščejo pot skozi okenski vitraž. Duhovnik vstopi z lučjo, prižgano velikonočno svečo in večkrat zapoje: »Kristusova luč.« Pevci slovesno odgovarjajo: »Bogu hvala.« Ministrantke in ministranti po cerkvi prižigajo svečke vernic in vernikov. Plamen se deli, a sam ni nič manjši. 

»Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha,« je stavek iz obreda, ki mi je še posebej blizu. Kolikokrat sem ga napisala na velikonočne voščilnice – tudi teh letos prvič nisem pisala, vsaj po navadni pošti ne. Po hvalnici velikonočni sveči, exsultet, sledi bogata Božja beseda, Stara zaveza nas spominja, kako Bog ni pustil na cedilu svojega ljudstva, Nova zaveza daje upanje. 

>> Mateja Rihter

Tako se sprehajam skozi Celovec, ko se naenkrat zaslišijo zvonovi. Od velikega četrtka so bili tiho, sedaj, ob slavi, pa spet slovesno zapojejo. Kako radostno jih je slišati po dneh tišine! Podobno bo po koncu korona-krize: kako radostno bo po dneh oddaljenosti spet srečati drage ljudi in početi stvari, ki so se nam prej zdele samoumevne. A čisto nič ni samoumevno. Če bi bila v cerkvi, bi držala v roki svečo, večkrat sem šla k vigiliji s svojo krstno svečo, v hvaležnosti za milost vere. Naenkrat se prižgejo ulične svetilke. »Bodi svetloba!« beremo v Genezi (1 Mz 1,3). Mislim na ljudi, ki v tem času korone doživljajo temo svojega življenja. Na mnoge, ki so zboleli, na vse, ki se bolezni bojijo. Na tiste, ki so izgubili službo in na ljudi, ki so v negotovosti, kako bodo preživeli in doživljajo hudo eksistencialno krizo. Na vse osamljene, ki so jim – morda že tako redki – obiski polepšali dni, sedaj pa niti tega več ni … Mislim na vse, ki se počutijo sami, čeprav so obdani z ljudmi. Na starše, ki sedaj doživljajo mnoge izzive, na otroke in mlade, ki pogrešajo druženje s prijateljicami in prijatelji. Koliko je ljudi v zdravstvu, ki sedaj delajo čez vse meje v skrbi za sočloveka, koliko je ljudi v poklicih, ki skrbijo, da osnovno življenje teče naprej. Mislim na kmete in kmetice, ki tudi v teh časih skrbijo za naš vsakdanji kruh. Pa na novinarke in novinarje, ki z verodostojnimi informacijami prinašajo v domove pomembne novice in ljudem dajejo občutek, da niso sami. Kako hudo mi je za tiste, ki sedaj umirajo sami, za tiste, ki se od umirajočih ne morejo posloviti. Razmišljam o vseh, ki ne najdejo poti iz strahu, o vseh, ki nimajo doma: o beguncih in brezdomcih, ki vse svoje življenje preživijo v negotovosti … Prav na to veliko soboto se je poslovil ljubljanski nadškof v pokoju, dobrosrčen in nasmejan Alojz Uran, ki je bil velikokrat na Koroškem. Tako rad je podarjal podobice. Še vedno hranim tisto, ki mi jo je podaril na Slovenskih šmarnicah pri Gospe Sveti maja 2017 in misel na njej se mi zdi zelo pomenljiva: »Naj vsak tvoj korak zapušča sled …« 

Mislim tudi na ljudi, ki ta čas vidijo kot priložnost, da se umiri narava in da se umirimo ljudje. Da raste nova solidarnost. Da pospravimo predale po stanovanju in si vzamemo čas za urejanje svojih misli. Kako je to včasih težko – ukvarjati se s samim seboj. Mnogokrat pritečejo solze, ki bolijo, a zdravijo. Koliko je knjig, ki neprebrane čakajo na polici in je zdaj le prišel njihov trenutek. A moram priznati, da sem postala malo otožna, ko sem na Slovenskem sporedu ORF slišala pesem Leti, leti lastovka: »Leti, leti, lastovka, domov, domov. Košček mojega srca nesi s sabo lastovka. Videla boš moje drage, moj stari dom, jaz pa dolgo še morda videl ga ne bom …« Hvaležna sem za tehniko, ki omogoča dragoceno povezanost. V teh dneh sem imela mnogo lepih pogovorov, nekaj tudi z ljudmi, s katerimi se že dolgo, predolgo nismo slišali. In ko je v tem času pozvonilo na vratih stanovanja, in se najprej sploh nisem odzvala v prepričanju, da je pomota, je bil to – kljub potrebni distanci – eden najlepših obiskov, ki sem jih kdaj doživela. Koliko je bilo lepih sporočil, ki dajejo upanje; »velikonočni objem, poln veselja in hvaležnosti, da je Kristus vstal«, pa čeprav prek sporočila, mi je zelo polepšal praznike in mi ogrel srce. 

Vse meni drage ljudi, moje domače in vse ljudi, ki trpijo, nosim s seboj v molitvi, ko se doma usedem pred računalnik in pričnem spremljati neposredni prenos velikonočne vigilije. Kdo bi si mislil, da bo kaj takega kdaj mogoče! Že v 1. berilu slišimo: »Bodi svetloba!« Ja, naj čim prej zasije luč na koncu tunela korona krize. Morda pa le bomo potem bolj živeli s hvaležnostjo. Zase si želim, da bi se danes za jutri naučila živeti »tukaj in zdaj«. Ali kot pravi misel Omarja Khayyama: »Bodi srečen ta trenutek. Ta trenutek je tvoje življenje.« 

[sloveniaincolours]

Kajakiranje pod zemljo!

Da. Kajakiranje, vožnja s kajakom, in to pod zemljo.

To izjemno dogodivščino si lahko privoščite na Koroškem, natančneje v Turističnem rudniku in muzeju Podzemlje Pece, kjer si nekdanji rudnik svinca in cinka lahko ogledate še peš ali s kolesom.

Začne se s četrturno vožnjo v precej majhnem vagonu, brez oken in luči, enako kot so se nekoč prevažali v rudnik rudarji. Sledi spust po strmih…

View On WordPress

[50poemsforsnow]

50 POEMS FOR SNOW / ZAGREB

Livada iznad Ljetne pozornice Tuškanac, dan prvog obilnijeg snijega, 21 30 sati./ Sastanak u 21 15 ispred Kina Tuškanac.

Čitaju: Miroslav Kirin, Bojan Krištofić i Espi Tomičić

Festival 50 Poems for Snow održava se u Zagrebu osmu godinu za redom.

Ovozimska izdanja 50 Poems for Snow posvećena su Dinosu Christanopoulosu.

_

50 POEMS FOR SNOW / ZAGREB (Croatia)

Meadow above the Tuskanac Summer Stage, first day of snowfall, 9 30 pm. /Meeting point in front of Tuskanac Cinema at 9 15 pm.

Poems will be read by: Miroslav Kirin, Bojan Krištofić and Espi Tomičić

50 Poems for Snow is taking place in Zagreb for the eight time.

This winter’s editions of 50 Poems for Snow are dedicated to Dinos Christainopoulos.

_

50 Poems for Snow is an international no-budget poetry festival taking place each year in a number of cities on the day of the first snowfall. The festival takes place at night and in the outdoors. Three poets perform few poems of their own, each of them adding one more by a classic author to whom the festival is dedicated that particular year.

The festival was founded in Zagreb in 2012 by Aleksandar Hut Kono and Saša Šimpraga. Since then and so far 50 Poems for Snow editions were held  in Belgrade, Colomiers, Čakovec, Delnice, Helsinki, Karlovac, Koprivnica, Maribor, Novi Sad, Osijek, Otočac, Prishtina, Prizren, Ravne na Koroškem, Sinj, Sisak, Sofia, Stockhlom, Toulouse, Vienna, Yerevan and Zagreb.

This winter, 50 Poems for Snow is taking place in more than 20 cities and 10 countries in Europe and North America. Current list of cities may be found here.

_

If interested in organizing local edition of 50 Poems for Snow in your city, please contact us. The details may be found here.

_

Follow us on Facebook here.

[gledaliscevelenje]

V nedeljo gostujemo v Črni na Koroškem:

Nedelja, 08. december 2019 ob 17:00–19:00 UTC+01 Kulturni Dom Črna Na Koroškem

Cena predstave za odrasle: 5,00 €, otroci do 9. razreda osnovne šole  imajo vstop prost.

Vljudno vabljeni!

#gostovanje #otroška