Sobotni dolgi tek smo štartali na parkirišču v Podgorju. Najprej vzpon na Slavnik po kratki poti, spust nazaj v Podgorje pa po makadamski varjanti.
Vzpon na Kojnik in po grebenu do Goliča ter naprej proti Špičastemu vrhu in Žbevnici. Spust proti Trsteniku in obrat nazaj proti Slumu. Od Sluma do Bresta in vzpon na Lipnik. Spust v Zazid in čez Zanigrad v Podpeč. Vzpon mimo obrambnega stolpa nazaj na rob in po makadamu nazaj v Podgorje.
Saj ne, da me ni matralo, a vseeno nisem štartal na nobeni razdalji. Plan je bil spremljat Pavleta. Ko sem zjutraj odhajal od doma, pa pavle sporoči, da je že zaključil s tekmo. Vseeno se S Tjaši in Silvotom odpelejmo v Buzet. Spijemo kavo, pospremimo Marijo in Mio na štart 70 km razdalje. Jaz se potem odpeljem do Butonige, Silvo in Tjaša pa se tja odpravita peš. Ko parkiram jihm grem nasproti. Najdem jih rqavno na Vrhu. Skupaj gremo potem do avta in Silvo se z njim odpelje proti Livadam, jaz in Tjaša pa greva peš. V Livadah se odločiva, da grev še do Grožnjana, kjer potem tudi končava. Skupaj gremo v Umag do Pavleta, Žarota in ostalih, ki so tudi prišli navijati in spremljati. Vse skupaj se potem zavleče skoraj do polnoči.
Že v petek smo se, Tjaša, Jože in jaz, odpeljali na štart in odtekli do doma, da smo lahko potem v soboto tekli nazaj do štarta in naredili še cel NajNaj krog. 30 km v petek in 50 v soboto.
Tokrat v mnogo bolj blatni in zabavni izvedbi, kot pred enim letom.
Tole je bila pa Knapu že druga deževna tekma letos. Vsaj za Whales mi bo prav prišlo vso to tekanje po mokrem in blatnem terenu.
8 vzponov, eden več kot lani... krči so bili tudi letos prisotni, a veliko manj kot lani. Maraton po dolžini in tri tisoč + višincev, je pa tudi kar dober trening.
Deseta izvedba dobrodelnega teka v spomin na Ruth Podgornik Reš.
Na Bled se odpravim s Silvomin Marijo. Nekih velikih načrtov nimamo, saj sva z Marijo teden dni po Parenzani, Silvo pa tudi še ni do konca saniral tetive.
Na koncu odtečeva s Silvotom vsega štiri kroge in popijeva vsaj toliko piva.
Z Vali sva prespala v Poreču. Zjutraj smo štartali ob šestih. Lahko bi tudi uro kasneje. Pavle, Blaž in Tjaša šrartajo malo špočasneje. Midva z Marijo tečeva svoj tempo nekoliko pred njimi. Tjaša naju kmalu ujame in nekaj časa tečemo skupaj. Vsak nekaj časa spredaj. Nekje okoli šestdesetega kolometra Tjaša ostane zadaj in z Marijo meljeva dalje. Na sedemdesetem kilometru ugasnem jaz. Kriza se vleče celih osem kilometrov, dokler na okrepčevalnici v Kanegri ne zagledam Vali. Zadnjih dvanajst potem odtečem spet malo hitreje.
Tekma ni lahka. Tekel sem sicer po načrtih, a vmes je kazalo bolje. Organizacija bi lahko bila tudi boljša in velika napaka organizatorja je, da cilj ni bil tam kot lani.
Po letu 2015 sem novo tekaško leto spet začel na Knap trailu.
To so bili začetki mojih novoletnih tekem. V devetil letih sem bil vmes petkrat na Burji.
Tokrat smo imeli deževno tekmo. Deževalo je od štarta pa do cilja. Vseeno je bilo vzdušje in počutje fenomenalno. Dvakrat sem zašel s proge, a nič hujšega. Čeprav je bil teren zahteven , tla razmočena in drseča, mi niti za trenutek ni bilo žal, da sem tam. Zadnjo uro sva v Tjašo tekla skupaj in v cilj prišla po dobrih sedmih urah.
Ko sem pretekel obljubljenih sto osem kilometrov, sem imel do cilja še petnajst minut teka po dežju. Seveda nisem bil navdušen.
Štart je bil ob šestih zjutraj. Samo organizator ve zakaj. Proga je lepa, na momente težka in zelo tekaška. Seveda po lepem vremenu. Mi smo imeli čez dan zelo ugodne pogoje. Zvečer se je pa ulilo in zapihalo. Mene je ujelo ravno na spustu iz Cetor proti Strunjanu. Po mojem mnenju najbolj nevarnem delu trase in ni nehalo deževati do cilja. Vseeno ne morem reči, da nisem užival. Dobra družba, spremljevalna ekipa, lepi konci, samo pohvale. Trasa je bila dobro označena, a na parih koncih označb sploh ni bilo. Trikrat sem zašel, najbol na koncu, kjer sem dva kilometra pred ciljem naredil dodatnih petsto metrov. Zgrešil sem tudi okrepčevalnico v Strunjanu, skoraj pa bi zgrešil tudi tisto v Zazidu.
Na tekmo se ne nameravam več vrniti, na traso pa vsekakor.
Štart, tako kot lani, je bil že ob devetih. Ker se vse skupaj odvija že teden pred prestavitvijo ure, je spanja nekoiliko manj.
Z Pavletom štartava nekoliko počasneje, kot sva vajena. Do desetega kilometra tečeva skupaj, potem ga ne vidim več. Na Viču, pri telovadnici, se mi pridruži Marija in skupaj tečeva do Dunajske... cca 15 kilometrov. Vmes naju Bogo pridno fotografira. Čas hitro mine... do cilja še malo pospešim in na koncu zabeležim čas pod tri ure in pol. Povprečni tempo 4:55 na kilometer. Sem kar zadovoljen, saj hitrosti nisem treniral celo leto. Pa tudi koleno, ki je nagajalo na Mrzli reki, se ni pretirano oglašalo.
Po večkratni prestavitvi in dokončni odpovedi tekme leta 2022, je tokrat le uspela izvedba, a žal na novi trasi. Krajši krog in asfalt mi nista najbolj po godu. Je pa vzdušje veliko boljše in organizacija je res na nivoju. Prijaznost prostovoljcev je pa razlog, zakaj se vsako leto vračam.