pasijonke

[pasijonke]

Pasijonke 2024 ::: Vabilo

»S cvetočimi vejami si me vabila, s pritajenim spevom si klicala me, naj k tebi bi prišel in veje otresel, da padel bel cvet bi na moje srce.«

Pasijonke so najprej pesmi o trpljenju v vojni in miru, so pa tudi kulturni projekt – pesniški recital, ki poteka na zadnji petek v mesecu maju in s katerimi obudimo spomin na avtorje poezije, ki so bili pod komunizmom prepovedani ali zamolčani. Gre za večer poezije in glasbe, s katerim se želimo na kulturen in spoštljiv način spomniti tragedije, ki je slovenski narod zadela v času druge svetovne vojne in revolucije, v času povojnih pobojev, v času slovenskega narodnega pasijona.

Letos nam bodo mladi podarili poezijo »pesnika zelene pomladi« – d uhovnika Lada Piščanca (1914–1944). Med drugo svetovno vojno je kot kaplan služboval v Cerknem, februarja 1944 pa so partizani njega in še 14 drugih po krivem obdožili izdajstva in ga nedolžnega umorili na Lajšah nad Cerknim.

Vabljeni, da se nam pridružite v petek, 31. maja 2024, ob 20. uri ob cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Hvala, ker vam ni vseeno. [letak]

[pesem: Lado Piščanc, Videl sem te (odlomek); sliki: novomašnik Lado Piščanc junija 1938 v Trstu]

[pasijonke]

Ivan Hribovšek (1923-1945) ::: Stoletnica rojstva

Prelivajo se barve kakor misli, na jabolku se sončna luč razbija. Na vse strani prše stekleni drobci, zabada se mi v kožo melodija.

Nad mizo zrak ko gosta tekočina v velikih valih proti nam se plavi, v presledkih jabolko med njimi niha, ustavlja trudno v luči se krvavi.

V tesnobi in nemiru trepeta tu sredi mize kot izrezano srce, počasi topla kri čez rob curlja.

Z dlanmi zajemam, ustnice si močim, nato se tiho sklonim preko mize in sladko upanje od sile ločim.

[Ivan Hribovšek, Jabolko na mizi]

19. junija 2023 bi pesnik Ivan Hribovšek praznoval sto let. Njegov občutljivi glas je bil za vedno nasilno utišan pozne pomladi 1945, ko še ni bil dopolnil niti 22 let. Kot tisoči drugih nasprotnikov komunizma je tudi on padel kot žrtev maščevalnih besov partizanov nad domobranci, s prevaro poslanih iz Vetrinja v Jugoslavijo. Slikar Marijan Tršar ga je nazadnje videl v koncentracijskem taborišču na Teharjah.

V počastitev stote obletnice rojstva Ivana Hribovška (1923-1945) je Knjižnica A. T. Linharta v njegovi rodni Radovljici pripravila niz dogodkov v spoštljiv spomin na svojega tragičnega Orfeja:

četrtek, 1. junij 2023, ob 19. uri KNJIŽNICA IVANA HRIBOVŠKA  predstavitev monografije o zapuščini iz knjižnice pesnika Ivana Hribovška, ki jo hrani domoznanska zbirka v Knjižnici A. T. Linharta

1. junij–15. avgust 2023 »POVEDAT PRIDEM, KO JO BOM OBUDIL« dokumentarna razstava ob stoletnici rojstva avtorja razstave: prof. France Pibernik in dr. Janez Zaletel (KD Sotočje Radovljica); pregled knjižnega gradiva iz Hribovškove knjižnice je pripravil mag. Jure Sinobad.

1. junij–15. avgust 2023  ENA JE PESEM  razstava liričnih in refleksivnih pesmi Ivana Hribovška

[pasijonke]

Pasijonke 2023 ::: Vabilo

»Glej, moje ustne so krvavi rog, pozabil je vesele govorice in ne pozna več kruhove sredice, trpljenje mu je gospodar in Bog.

Njegova pesem je žalobni jok, kot ranjena žival kriči in toži, (o, kje so ustnice, podobne roži), morda že blizu je poslednji zvok.«

Čuden čas živimo, »tako nenavaden, da ga nihče ni pričakoval« (Justin Stanovnik). Vrednostne gotovosti zlate osamosvojitvene generacije se pred našimi očmi drobijo v prah, namesto njih vstajajo ideje in njih zastavonoši, ki so naše dede in prastrice nekoč, ne tako zares dolgo nazaj, že pripeljali do roba kraških brezen in jih s silo našega brata-sestre hladnokrvno pahnili čez. Smo res tako hitro pozabili, v samo slabih dveh generacijah po padcu barbarstva, kaj nosi v svojem nedrju mitološka železna doba kreontskih kovačev prihodnosti? Kje si, naša Antigona? 

Vse od leta 2015, ko smo v Škofji Loki prvič izvedli pesniški recital Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru, se sodelujoči pri projektu trudimo, da zoper grmenje zvočnikov nekulture spregovorimo z umirjeno besedo kulture: kulture spominjanja, kulture spoštovanja ter kulture zavedanja človekove hkratne presežnosti in ranljivosti, ki ga iz zgolj skupka živalskih celic prav kultura šele zares napravi – človeka. S pesmijo.

Vabljeni, da se nam v petek, 26. maja 2023, ob 20. uri ob cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu s poslušanjem in premišljevanjem pridružite pri branju letošnjih pesmi – pasijonk. Prepovedanim in zamolčanim pesnikom in pesnicam bomo poskusili vrniti vsaj nekaj krivično jim odvzetega glasu. Iz spoštovanja do njihovega spomina in zaradi vere v upanje za boljšo prihodnost nas samih. 

Pesmi, ki jih bosta ob glasbeni spremljavi prebirala mlado dekle Barbara in mlad fant Jakob, so vzete iz nove pesniške antologije Brez križa in imena: slovensko pesništvo na drugi strani med drugo svetovno vojno in po njej [povezava], ki jo je uredila žirovska rojakinja ddr. Marija Stanonik. Z akademikinjo se bo pogovarjala dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice, ki je knjigo tudi izdala. Le-to bo mogoče na dogodku tudi kupiti po znižani ceni.  

Vljudno vabljeni! [letak]

[pesem: Mitja Šarabon, Krvavi rog, v: Bolečina, 1944, ponatisnjeno v cvetniku Brez križa in imena, 2022; na sliki: urednica cvetnika Marija Stanonik, foto: Ivo Žajdela, Družina]

[pasijonke]

Anton Seliškar ::: Verne duše

Vam, ki nimate ne križa ne imena, le zemlje, skale, reke, morja rušo, ki vas vihar raztrosil je semena, o, k vam prihajam, verne duše.

Nihče ne nosi svečic vam, ni cvetja, spominja vas prijatelj se, družina, spominja »tisk«, podoba, kritika, spominja še hvaležna »domovina«.

Jaz, pesnik skromen, nosim le zdravico, vam, ki ste našega rodu, povejmo, bratje, sestre si resnico, pod božjim soncem brez sramu:

Smo vredni morda svojega občestva? Kam blodiš kršne zemlje rod? Oj, iščimo, oj, iščimo v temi prokletstva, do svetlih zarij trnjev križev pot!

[bralne vaje za Pasijonke 2023: odlomek pesmi interpretira Jakob Florjančič]

[pasijonke]

Vinko Beličič ::: Mi — ka — el

V pojočem bregu cvetel je češmin, dehtel je glog, smejale se gorice v jutranje sonce in v neskončno sinj.

Ti si povzdignil hostijo in kelih, zaprosil, zadnjič sklonjen nad oltar, naj prekali nas milosti nebeške žar.

Umolknila je ulica po strelih, zadrgetal si, v prah se zgrudil nem, iz sènc je pripolzel rdeči diadem.

Odtlej zvesto prihaja k nam žanjica Smrt. Najboljšim srcem svoj poljub je dala in mi strmimo v opusteli vrt.

Ti prva struna ubranega godala ne jenjaš klicati nas v prošnji krog, prek vedno novih strun gre božji lok.

Na zemski maj nosim le še spomin. Ob petju strašnih črnih maš mi lice vzdrhteva ob nesmrtnih lučih iz višin.

Pesem je iz Beličičeve zbirke Češminov grm, izdane 1944 v Ljubljani, in je posvečena prof. dr. Lambertu Ehrlichu – duhovniku, ustanovitelju Akademskega kluba Straža in duhovnemu očetu študentov »stražarjev«, avtorju t. i. višarskega slovenstva. Avtorjevo pojasnilo naslova pesmi: »Ehrlichova mladina si je za svojega zavetnika izbrala sv. nadanglea Mihaela, katerega ime (hebr. mi-ka-el, slo. Kdo je kakor Bog?) je hkrati prevzela kot geslo.«

Nesporno moralno avtoriteto ter političnega genija in idejnega očeta samostojne slovenske države dr. Lamberta Ehrlicha je 26. maja 1942 v Ljubljani umoril komunist Franc Stadler – Pepe, član Varnostno-obveščevalne službe, ki je delovala v okviru Osvobodilne fronte. Poleg njega je komunist Kamilo Kratochwill – Mile ustrelil tudi študenta Viktorja Rojica. Umora so komunisti izvedli pred tedanjim Akademskim domom sv. Cirila oz. pred stavbo današnje Waldorfske šole na Streliški ulici v središču Ljubljane, ko se je dr. Ehrlich s spremljevalcem od jutranje maše odpravljal proti teološki fakulteti. Po vojni je leta 1946 komunistična oblast oskrunila Ehrlichov grob na ljubljanskih Žalah in njegove posmrtne ostanke razmetala na danes neznani lokaciji v okolici Postojne.

[slika: umorjeni dr. Ehrlich; ljudje so ob njem molili in namakali robce v kri mučenca]

[pasijonke]

Pasijonke 2022 ::: Fotografije

»Si nas vsejal v zemljó, ko je prišel ta maj … Kdo je vesel, da je sejavec, kdo, da je žanjec, kdo, da je mesivec kruha in kdo, da gospodar, ki reže ga, deli ga svojim ... Jaz srečen sem, da smel sem biti vsejano zrno.« [Zorko Simčič, Vrnjeni v maju govori Bogu, v: Korenine večnosti, 1974]

Pasijonke, 27. maj 2022, ob cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu

Recitatorja: Larisa Demšar in Jakob Florjančič Glasbeni program: Tara Oblak (viola) in Manca Berce (violina) Fotografinja: Tatjana Splichal [več slik] 

[pasijonke]

Pasijonke 2022 ::: Vabilo

                                 Buenos Aires. Pod košatim ombújem.

Spet sem ga srečal … Toda on ni od mojih, on ne roma, on beži … In vendar mi je brat. Molčala sva od jutra do večera. Pod noč sem se poslovil, sem hotel biti sam. On pa prav iz srca: »Hvala ti za molk.«

V petek, 27. maja 2022, bomo ob 20. uri ob cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu prisluhnili poeziji, s katero se bomo spomnili dogodkov ob koncu druge svetovne vojne: predvsem povojnih pobojev in stisk, ki so sledile v prisilnem begunstvu in zdomstvu. Letos bo dogodek potekal v počastitev 100-letnice književnika in dramatika, Prešernovega nagrajenca akademika Zorka Simčiča.

Vljudno vabljeni! [letak]

[pesem: Zorko Simčič, v: Listki iz popotnih zapiskov desetega brata, foto: stebri cerkvene lope in leta 1945 požgane mežnarije ob cerkvi v Crngrobu]

[pasijonke]

Pasijonke 2017 ::: Fotografije

»Grad brez oken, grad brez vrat; mamica, je daleč tja, kjer je očka moj doma? Kdaj ga pojdeva iskat?« [France Filipič, Mauthausen]

Pasijonke, 27. maj 2017, v nunski cerkvi Brezmadežnega spočetja Device Marije v Blaževi ulici v Škofji Loki

Recitatorja: Neža Bohinc in Gašper Murn Glasbeniki: Tjaša Gorjanc (violina), Samanta Škorja (klarinet), Peter Kajzer (violončelo) in Špela Horvat (klavir); mentor: red. prof. Bojan Gorišek Fotografinja: Tatjana Splichal [več slik]

[pasijonke]

Karel Mauser ::: Mrtvi živim!

Pomlad smo začutili v naše grobe, pognal se sok je v leščevje in smreke. Čeprav nam žica roke gnile veže, so nekam lažje nam postale veke.

Kako smo umirali, morda že veste? Bil je večer, zahod v krvavi peni. Ko mesec vstal nad Rogom je za pričo, so curki brizgnili skoz noč ognjeni.

Med resje padali smo kakor snopi, z rokami grebli kakor k tlom pribiti. Ko mesec je presvetlil zadnje krošnje, smo bili z zlatom in s krvjo obliti.

Brez sveče, križa in brez rože, naš dom samotno je grobišče. V nočeh, ko veter gospodari, nas komaj zver za hip obišče.

Na jesen je zasulo listje grobove naše, skrilo kamen, čez nas so tekle kalne vode, ugasnile poslednji plamen.

Mirno pričakali smo zimo, snega namedlo je v kotlino, prišla sta z burjo mraz in tema, a nas ni zeblo sem v globino.

Ležali vdano smo v pusti, počasi gnili in trohneli, dokler vetrovi nam od juga, odeje bele niso vzeli.

A zdaj smo kot bolni od vonjev, rasto nad nami vetrnice. V nočeh, ki mlačne so postale, lete čez nas selilke – ptice.

Vse vrača se nazaj v domove, Telovo stopa že na duri, vi boste v cerkvi pri molitvah, le nas ne bo pri sveti uri.

Noge strohnele so v kolenih, odgnile roke so nam v rami. Prešlo poletje bo in jesen, a mi še vedno bomo sami.

Ko bomo v prst se spremenili, in tla zgnojili naše hoste, ko bomo z zemljo kakor eno, takrat nas morda boste našli.

Z ljubeznijo nas vse zberite, požegnajte in pokopljite, tako bi radi počivali med vami in pri cerkvi spali. Po izgonu iz domovine se je pesnik in pisatelj Karel Mauser znašel v begunskem taborišču na Koroškem. Zgornja pesem je nastala ob grozljivi novici o vrnjenih domobrancih. [slika: Bara Remec, Taborišče 1945]

[pasijonke]

Pasijonke 2017 ::: Vabilo

»… če bo moglo kaj rešiti človečnost, potem bo to spomin. Zame je upanje brez spomina kakor spomin brez upanja.« [Elie Wiesel, preživelec nacističnih koncentracijskih taborišč] V nedavno odprti Hiši evropske zgodovine v prestolnici združene Evrope lahko med drugim preberemo tudi zgoraj zapisane besede, ki jih je Elie Wiesel izrekel leta 1986 v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade za mir. Spomin na preteklost, ki naj nam sveti v sedanjosti, da ne bomo ponavljali zablod svojih prednikov, nas je pripeljal do tretjega pesniškega recitala, ki smo ga poimenovali Pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru. Celo v taboriščih, v teh zločinskih stvaritvah človeškega uma, ki so bile v času med in po drugi svetovni vojni posejane širom po Sloveniji, tudi v Škofji Loki, so se rojevale pesmi. Kakor hrepenenje po resnici in lepoti nikoli povsem ne utihne, tako tudi muze niso nehale peti sredi trpljenja, bede in smrti. V soboto, 27. maja 2017, ob 19.30, bomo na Pasijonkah v nunski cerkvi v središču Škofje Loke prisluhnili recitalu taboriščne poezije, ki bo združen s koncertom komorne glasbe. Kvartet za konec časa, mojstrovino francoskega skladatelja Olivierja Messiaena, ki jo je leta 1940 napisal v koncentracijskem taborišču, so krstno izvedli 15. januarja 1941 pred nekaj tisočglavo množico sojetnikov in osebja taborišča. Messiaen je zapisal, da mu nikoli ni nihče prisluhnil s tako predano pozornostjo in razumevanjem, kot se je to zgodilo tistega dne. Vljudno vabljeni! [letak] [slika: glavni oltar v nunski cerkvi Brezmadežnega spočetja Device Marije v Blaževi ulici v Škofji Loki, foto © Tatjana Splichal]

[pasijonke]

France Papež ::: Gozd

Ne bom imel počitka in konca — šel bom med kamen in bor, preobračal v sebi preteklost in prihodnost ter jima iskal smisla, pomena in namena do konca.

France Papež, Gozd / poetična drama v dveh dejanjih (odlomek)

[avdio posnetek več odlomkov, BsAs 2016, interpret: Martin Sušnik]

[besedilo: Meddobje / Entresiglo, Slovenska kulturna akcija, leto 1970, letnik 11, številka 2, str. 83-114, vir] [foto: molitveno bdenje mladih v kapeli v Kočevskem rogu v noči pred spominsko slovesnostjo, junij 2016]

[pasijonke]

Pasijonke 2016 ::: Fotografije

��Ta luč je spomin, ta luč je upanje. Brez te luči ne bi znali živeti. Brez te luči bi bila tema.« [Tone Kuntner]

Pasijonke, 27. maj 2016, na vrtu Loškega gradu v Škofji Loki

Recitatorja: Neža Bohinc in Andrej Høivik Glasbenici: Jelena Trebaticki in Nikolina Vukoja (flavta) Fotograf: Peter Pokorn ml. [več slik]

[pasijonke]

Tine Debeljak ::: Poljub

S poljubom tvojim šel sem v blodnje svéta, držim na ustnah ga kot méd metulja: z rož Tvojih sél je v trpek grm trnulja – ne dam mu odleteti … noče s cvéta …

Vihar me trese – Tvoj metulj ne odleta, žar tropski žge – sem v senci kril iz tulja, grom vdarja v mé – ne ospèm cvetov s kobulja: čimbolj je méd grenkost – bolj sva zažeta …

Kaj, žena, trni ostric so: domovina … razpor sveta … tujina … črtov hrup! Najbolj boli ta cvet … cvet … slast edina, v pasijonki ustnic mojih – Tvoj poljub:

v dan – mrzel žar … v noč – žgoča mesečina … Trpim pod zvezdo Križ: Ljubezen, Vera, Up …

Tine Debeljak, uvodna pesem v zbirki Poljub Loma Negra, 14. 2. 1951 

[pesem interpretira: Andrej Høivik, vrt Loškega gradu v Škofji Loki, 27. 5. 2016]

Poljub, pesniška zbirka Tineta Debeljaka, leta 1951 izdana v Buenos Airesu, ko je bil umetnik že 3 leta sam v Argentini, žena in otroci pa se mu bodo lahko pridružili šele čez nadaljnja 3 leta, "govori o hrepenenju po ljubljeni ženi in predstavlja s tovrstno tematiko pravo redkost v svetovni pesniški antologiji" (Helena Janežič).

Drobna knjižica pesnikovo osebno izpoved, ki veje iz vsebine pesmi, poudarja tudi navzven: platnice so odete v mehak svetlo moder žamet. Zbirko je oblikovala Bara Remec. 

V hvaležnosti, da s svojo prisotnostjo potrjujejo vero v moč poezije pri zdravljenju narodovih ran, so udeleženci pesniškega večera Pasijonke 2016 prejeli pesem Poljub, natisnjeno na spominski letak.

[pasijonke]

Pasijonke 2016 ::: 27. maj

Klik za povečan letak.

[pasijonke]

Pasijonke 2016 ::: Seznam pesmi

Brane Senegačnik: Temno znamenje Vladimir Kos: Tajna Milena Šoukal: Na vrhu stojiš in nimaš imena Karel Rakovec: Domotožje Tine Debeljak: Velika črna maša za pobite Slovence Tone Pavček: Take dežele ni Ivan Hribovšek: Pesem o deklicah, pesmi in smrti, 5. Alojzij Grozde: Domovini Pavle Borštnik: V mraku Severin Šali: Spev rodni zemlji Branko Rozman: Mama, kako je doma? France Balantič: Sen o vrnitvi Odon Peterka: Domovina Tone Kuntner: Ta luč Tone Kuntner: Zahvaljeni Tine Debeljak: Poljub

[pasijonke]

Alojzij Grozde ::: Domovini

Videl sem tvoje cvetoče ravnine, videl v njih lepe, prijazne vasi, videl sem s snegom pokrite planine, hribčke in gričke in strme rebri.

V polju zoreče je žito šumelo, cvetje krasilo zelene travé, v drevju, grmičju vse glasno je pelo, s hribov so vriskale bele cerkvé.

Sveta si zemlja, ti blagoslovljéna si od Najvišjega, Kralja neba; ti z mojih dedov krvjo napojéna, tebi vsa moja ljubezen velja.

Tebi živeti in zate umreti, draga Slovenija, srčno želim; ko ti še lepih dni zarja zasveti, v tvojih naj svetih tleh grob svoj dobim.

Alojzij Grozde, Domovini [27. maja, na dan branja pasijonk, praznujemo god mučenca bl. Alojzija Grozdeta (1923-1943)]

[pasijonke]

Pasijonke ::: Vabilo

Po izvedbi pesniškega recitala Pasijonke v zadnjih petih dneh maja 2015, na petih različnih prizoriščih v Škofji Loki in okolici, se bodo pasijonke – pesmi o trpljenju v vojni in miru brale tudi letos, tokrat en sam večer na eni sami lokaciji. Tudi letos jih bodo oblikovali mladi: recitatorja Neža Bohinc in Andrej Høivik ter flavtistki Jelena Trebaticki in Nikolina Vukoja. V izbranih pesmih Tineta Debeljaka, Pavleta Borštnika, Pavle Gruden, Toneta Pavčka, Toneta Kuntnerja, Braneta Senegačnika in drugih se bo misel na trpljenje prepletala s hrepenenjem po domovini.

Vabljeni, da se nam pridružite v petek, 27. maja, ob 20. uri na vrtu Loškega gradu (v primeru dežja v nekdanjem nunskem samostanu v Škofji Loki, Blaževa ulica 12) in izkusite zdravilno moč čiste poezije. Večer pripravljata Muzejsko društvo Škofja Loka in Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka, v počastitev 25-letnice samostojne slovenske države.